Med odmori smo poskrbeli tudi za zdravje. Naša sodelavka Eva Trampuš, ki na skladu že 7 let vodi jutranjo telovadbo, je preko kratkih in zabavnih vaj poskrbela, da smo možgane napolnili s kisikom in pognali kri po žilah.
Okrogla miza: Moč vključevanja - dobre prakse in spodbude za zaposlovanje invalidov
Drugi dan konference smo začeli s predstavitvijo spodbud za zaposlovanje invalidov, ki tudi na svoj način pomagajo reševati izzive na trgu dela, o katerih smo govorili prvi dan. Razbijali smo številne tabuje, s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri iskanju zaposlitve.
Spodbude za zaposlovanje invalidov
Za uvod v okroglo mizo »Moč vključevanja: dobre prakse in spodbude za zaposlovanje invalidov« je vodja skladovega oddelka za spodbujanje zaposlovanja invalidov – Aleksandra Kuhar na kratko predstavila spodbude, ki jih sklad podeljuje delodajalcem, in tako skrbi za večjo vključenost invalidov na trgu dela. Poudarila je: »Postopki pridobitve spodbud za zaposlovanje invalidov niso zapleteni. Vedno smo na razpolago za pomoč in informacije. Edino, kar je zelo pomembno, je, da se držimo rokov.«
Primeri dobrih praks
Sledila je okrogla miza s predstavitvijo primerov dobrih praks. Predstavnici knjižnice Lenart sta predstavili spodbude za prilagoditev delovnega mesta v skladu s potrebami invalidne osebe.
Petra Kranvogel Korošec, direktorica knjižnice Lenart je povedala, da je bilo kar dosti papirologije, vendar je vodstvu knjižnice pri zaposlitvi Rosane in prilagoditvi delovnega mesta glede na njene potrebe, zelo pomagala mentorica iz URI Soča.
Rosana Lorbek se je rodila z okvaro vida. OŠ in srednjo šolo je delala brez prilagoditev, nato pa ni šlo več. »4 leta sem potrebovala, da sem preko URI Soča prišla do zaposlitve v knjižnici Lenart,« je povedala. Kljub temu da ima samo 20 odstotkov vida, dela kot oblikovalka multimedije in fotografinja. V knjižnici skrbi za spletno stran, družbena omrežja in oblikovanje vseh promocijskih materialov.
Invalidi se pri iskanju zaposlitve soočajo s številnimi tabuji
Rehabilitacijska svetovalka iz Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) ter tolmačka znakovnega jezika sta iz prve roke delili izzive s katerimi se srečujejo invalidne osebe pri iskanju službe.
Tolmačka znakovnega jezika Natalija Spark, ki je tudi spremljevalka slepih, gluhih in invalidov na vozičku v gorah je povedala: »Ljudje se še vedno zelo bojijo zaposliti invalida.« Po njenem mnenju je še vedno prisotnega veliko strahu. »Ljudje se ustrašijo in kar otrpnejo, ko srečajo gluho osebo,« pove iz prve roke. »Dovoliti moramo, a so invalidi enakovredni člani naše družbe. Odprti moramo biti za različnost in jih sprejeti, da so to, kar so. Dovoliti jim moramo, da se lahko izkažejo,« so njena ključna sporočila.
Mira Zapečnik, ki dela kot rehabilitacijska svetovalka na ZRSZ že več kot 35 let, pravi: »Ovire so v naših glavah. Sitem je dober.« Iz izkušenj pove, da ljudje, ko dobijo status invalida, žal večinoma izgubijo službo. Tu vidi priložnost, da se delodajalci, namesto da takega zaposlenega odpustijo, poiščejo pomoč in najdejo ustrezno rešitev. Izpostavi tudi ogromen porast mladih z odločbami zaradi težav v duševnem zdravju. Zelo velik je porast avtizma.
Okrogla miza: Kompetence prihodnosti niso samo digitalne
Na zaključni okrogli mizi z naslovom »Kompetence prihodnosti niso samo digitalne« so govorci razpravljali o tem, katere kompetence bodo v dobi pospešene digitalizacije krojile uspeh posameznikov in podjetij.
Vprašanje za milijardo evrov
Aljoša Bagola dolgoletni kreativni direktor in eden od vodilnih marketingašev v slovenskem prostoru, danes pa predvsem predavatelj in pisec s področja izgorelosti in pomena skrbi zase je poudaril: »Kako ne izgoreti je vprašanje za milijardo evrov.« Izpostavil je, da so starši, ki bi morali biti naši zagovorniki, glavni problem naših vzorcev. Kot je povedal, so bile starejše generacije vzgojene v duhu, da moramo biti pridni, da zmoremo. Kar je vodilo v številne nezdrave vzorce delovanja. Tu je po njegovem mnenju ključna psihoterapija, da pogledamo, kakšni so naši odnosi. Poleg tega pa je poudaril tudi pomen zdravo zastavljenih ciljev: »Če so cilji previsoki, se počutimo kot »luzerji«. 10 % nad trenutnimi cilji je dovolj.« Šele tako se bomo počutili dobro, tako doma kot na delovnem mestu.
Ključna je avtentičnost
Marko Podgornik Verdev, ki že 20 let uspešno vodi podjetje Mikro+Polo, je povedal, da so ključni za vsako podjetje njegovi zaposleni. Zaposleni pa so ogledalo »vrhovnega poveljnika«. »Če je voditelj človeški tudi ostali vodje ne morejo biti diktatorji,« je povedal. Pri njih zaposlujejo ljudi, ki si želijo rasti, slediti spremembam in iti iz cone udobja. »Mi se tikamo, smo, druživa,« je povedal in dodal, da iz tega avtomatično izhaja povezovanje, sodelovanje, pripadnost in medsebojna pomoč. Dodal je še, da če si avtentičen in stvari prihajajo iz tebe, ostanejo okoli tebe tudi podobno misleči sodelavci in ti v takem okolju dejansko ni treba nič delati. »Mi samo smo. Vse se zgodi samo od sebe. Nimam recepta.«, je zaključil.
Medgeneracijski dialog
Anja Vinder, kadrovnica iz Engrotuš je podelila, kako se v njihovem podjetju lotevajo povezovanja različnih generacij. In sicer preko medgeneracijskega dialoga in programa nasledstev. Gre za to, da poiščejo mlajše zaposlene, da bodo nadomestili vodilne kadre. Le-ti nato delujejo 1 leto kot mlajši partnerji, ki jim vodje predajajo znanje in jih učijo. Po drugi strani pa mlajši starejšim pomagajo, da lažje sledijo in osvojijo procese digitalizacije.
Pomen čustvene inteligence
Urška Gerbajs je svetovalka osebnega razvoja in pravi, da za ohranjanje duševnega razvoja ne dela razlik med mlajšimi in starejšimi. Vsi se lahko izboljšamo. Razlika je le v tem, da starejših nihče ni učil o čustveni inteligenci, ki pa je univerzalna stvar. »Videti človeka kot človeka. To je pomembno.«, je poudarila. Meni, da se preveč govori o generacijah in da se preveč posplošuje. Ključno se ji zdi predvsem, da vsak posameznik odraste in prevzame osebno odgovornost zase. Večina ljudi pa ne odraste, ampak se samo stara.
Kritično razmišljanje je ključno
Ksenija Špiler Božič iz BB Consultinga je poudarila pomen kritičnega razmišljanja, ki je po njenem mnenju ključna kompetenca prihodnosti. Pomembno je, da se vsak začne ukvarjati najprej sam s seboj in ni ovca, ampak ohrani zdravo skepso.
Rast zaposlenih
Direktorica sklada mag. Barbara Leder je izpostavila kot ključno kompetenco prihodnosti, da vodilni znajo spodbujati rast svojih zaposlenih. Pri čemer je ključno, da izhajajo iz potreb zaposlenih. Dodala je še, da zgledi vlečejo in da je zelo spodbudno, da je vedno manj zaposlenih, ki ne želijo delati na svojih kompetencah.
Zaključek okrogle mize je bil, da digitalne veščine same po sebi niso dovolj. Bolj so pomembne mehke kompetence, kot so empatija, čustvena inteligenca, sposobnost sodelovanja, prilagodljivost in etično razmišljanje. Zelo pomembno pa se je zavedati tudi pasti digitalizacije in pomena skrbi za fizično in duševno zdravje.
Zaključek 2. dne
Konferenca Izzivi in kompetence prihodnosti je potrdila, da je prihodnost dela v povezovanju – med generacijami, med institucijami in gospodarstvom, med tehnologijo in človekom. Ključ je v znanju, odprtosti in sodelovanju. Digitalizacija je sicer nujna, a brez človeškega vidika tvega izgubo ravnotežja.
Dogodek, ki sta ga sofinancirala Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus (ESS+), je povezal znanje, izkušnje in navdih – ter pokazal, da lahko prihodnost gradimo skupaj.
