Za uvod je Aleksandra Kuhar, vodja oddelka za spodbujanje zaposlovanja invalidov, na kratko predstavila spodbude, ki jih naš sklad podeljuje delodajalcem za zaposlovanje invalidov. Nato sta Andreja Črnko Ivetić in Suzana Butolen – rehabilitacijski svetovalki iz Zavoda RS za zaposlovanje – predstavili zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Teoretičnemu delu pa so sledile predstavitve primerov dobrih praks.
Boštjan Štefanič je samozaposleni invalid, ki se je rodil z okvaro vida, a si je zaposlitev in samostojnost ustvaril kar sam. In sicer na področju računovodstva in osebne asistence. Kljub svojim oviranostim je izkazal ogromno mero poguma, podjetniške žilice in iznajdljivosti, tako, da ima danes kar dve zaposlitvi. Je ustanovitelj zavoda Prava možnost, ki ima več kot 40 zaposlenih. Poleg zavoda pa je obdržal tudi popoldanski sp. Pravi, da poteka delo pri njem v celoti digitalno, ker s tem odpadejo določene omejitve. Je pa današnji dan zanj osebno prav poseben dan tudi zato, ker je pred pol leta prvič prespal v svojem lastniškem stanovanju. Svojo predstavitev je zaključil z besedami: »Če se hoče, se da. Ni nemogočih poti.«
Mag. Igor Plohl je profesor geografije in sociologije, ki je po padcu z lestve postal paraplegik. Kljub svoji invalidnosti živi polno in samostojno življenje ter izpolnjuje svoje lastno poslanstvo. Trenutno je zaposlen kot profesor v bolnišnični šoli, ki deluje na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor in je organizacijsko enota OŠ Bojana Ilicha. Svoje poslanstvo izpolnjuje z osveščanjem otrok in mladostnikov o posledicah poškodbe hrbtenjače, invalidnosti in drugačnosti. Je namreč avtor številnih knjig in slikanic, ki so izšle tudi v tujini. Vse govorijo o tem, da se kljub invalidnosti v življenju še marsikaj da in zmore. Če se le potrudiš in ne vidiš le omejitev oziroma tega, česar ne zmoreš.
Tjaša Debeljak Duranović kustosinja pedagoginja iz Narodne galerije, ki skrbi za izobraževalne programe za obiskovalce vseh starosti, je za konec predstavila prav poseben projekt. Narodna galerija namreč velik poudarek daje na delu z ranljivimi skupinami in tako sta se ekipi sodelavcev Narodne galerija pridružila tudi dva prav posebna sodelavca. 30-letni Jaka Blejc in 29-letna Karin Grom. Oba imata downov sindrom.
Karin v Narodni galeriji dela enkrat tedensko in dela po dve uri in pol. Opravlja različna dela, kot so urejanje dokumentov, lepljenje in pisanje naslovov na kuverte, pripravljanje gradiv o lahkem branju, pakiranje paketov ipd. Med drugim pa tudi vodi obiskovalce po galeriji.
Jaka je najprej delal kot varuh razstav, a mu delo ni ustrezalo, zato sedaj pomaga v pisarni. Povedal je, da mu je v galeriji najbolj všeč, ker dela z ljudmi, ki ga sprejemajo, in ga imajo radi takšnega, kot je. Zaključil pa je z pomenljivimi besedami: »Moj svet v katerem živim, je tak kot svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko in osnovne človekove potrebe. Predvsem pa mi je pomembna prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit in imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim besedo »Kaj pa ta dela tukaj?«, me to zaboli. Tak človek me ne pozna, ampak si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza. On ne ve, da jaz tega njemu ne bi delal nikoli. Saj mi je prijaznost pomembnejša. Mi ljudje z downovim sindromom dajemo in potrebujemo predvsem ljubezen in prijaznost.«
